Spogledovanja

Včasih je lahko vse idealno. V dolini Malte so za to kar dobre možnosti. Malta je lahko otok; če jo poveš z malo, je nekaj za zidanje, kar bolje kot jaz razume Mucki; lahko pa je tudi kraj zahodno od Gmunda na severu Avstrijske Koroške. Od Malte naprej je dolina, ki se zažira prav v srčiko gora Ankoglove skupine, ki jo poleg istoimenskega vršaca odlikujejo še Hochalmspietze, Preimlspitz, Veliki Hafner, Veliki Sonnblick in mnogoteri drugi. Visoko gori je jez in jezero za njim. Na njegovi gladini se spogledujejo vrhovi, na drugo stran se lahko spogleduješ ti. Z goltajočo globino nad katero stojiš, ko stopiš na balkonček, kjer so tla prozorna. Tini sem obljubila, da jo enkrat peljem tja, da vidi, da je višina lahko tudi privlačna, ne le srhljiva.

Nemara se sprašujete čemu vse geografske podrobnosti zgoraj, a nanizala sem jih zanalašč. Zato ker so to res izborni kraji in se jih splača poiskati na zemljevidu, še bolj obiskati, saj jih iz Ljubljane dosežeš v pičlih treh urah, malo odvisno tudi od tega, v kateri fazi obdelave je Karavanški tunel.

Malta je blizu, a diši po zaresnih gorah.

V soboto sva se zato upravičeno in odločno veselili. Še vreme se je napovedovalo takšno, da tavanja v debeli megli, ko niti ne opaziš, kdaj visiš z glavo navzdol, ni bilo pričakovati. Ni se nama mudilo, ko sva v avto odnašali kupe potrebščin, da sem se čudila, kam neki se poskrijejo v stanovanju, ko pa so avto tako neusmiljeno napolnile. Šele okoli desetih sva se odpeljali in bila sem zadovoljna, da nisem takšna kot tisti, ki se dušijo pod časovnim pritiskom in v hribe hodijo ob štirih zjutraj.

Tako je bilo ravno nekje v zlati sredini dneva, ko sva parkirali na začetku Grabna. Tale Graben je eden boljših. Je Gossgraben. Pri nezgrešljivem slapu nekaj kilometrov od Malte zaviješ levo. Odkrili sva ga dve leti nazaj, ko sva čisto slučajno razgrnili zemljevid in od tedaj ga obiskujeva vestno. Ime sicer utegne med drugim spominjati na jarek, na nekaj obcestnega, bolj ali manj zaraščenega, zelo možno nasmetenega s pločevinkami in plastičnimi vrečkami. A ta Graben ni takšen. V resnici je idilična krnica, umaknjena od ljudskih množic, ki osvajajo osrednjo dolino, in ima vse elemente romantičnega. Zelene livade s pogledi na zasnežene očake, ki se pahljačasto šopirijo v njenem izteku. Kravice, rožice in konje na livadah. Skozenj teče obvezna rečica, vanjo pa se s pobočij zlivajo številni potoki, sem ter tja se najde celo kakšen slapič in eden večji, a ta je skrit, da ga komaj slutiš med prepadnimi stenami. A tako je prav, saj deluje skrivnostno in pomisliš, da od kje tam nemara kukajo bitja, v katera ne verjame vsak. Višje zgoraj v zatrepu je jez in tudi ta ustvarja jezerce. Tam se cesta, ki je ljubka in nevsiljiva, konča. Naprej lahko izbiraš med lenobnim kolovozom ali živahnejšo potko, ki te pripeljeta do koče. Še naprej lahko izbiraš zgolj med številnimi stezicami, saj si že pošteno v hribih in te vodijo le še na vrhove. Med drugim tudi na ledenik in naprej na Hochalmspietze s te strani, sicer pa se lahko nanj povzpneš z vsaj še treh drugih. Midve sva se od koče naprej vzpenjali le dvakrat. Enkrat na križ le nekaj sto metrov višje in lansko poletje, ko sva odkrili slasten krogec: najprej z ene strani na Sauleck, potem pa po grebenu ravno toliko, da se vrneš h koči. Dolina se je takrat utapljala v hitzewelle, tu, na tri tisoč metrov, pa si lahko tekel. No, lahko bi, če ne bi bil ves tisti greben kup vrtoglavo nagrmadenih granitnih blokov, preko katerih vodi mestoma našpičena ferata, ali pa še ta ne. A v resnici sva neznansko uživali in Stojko je takrat komentiral, da imava zelo zanimive predstave o teku. Precej podobne, kot jih ima on o gobarjenju, saj je ravno tisti vikend iskal jurčke na novi Zeleniški ferati.

A tokrat sva imeli načrt tekaški v povsem objektivnem smislu. Koča je še zaprta in zato tudi cesta, nekje od sredine doline naprej. Ljudi ne bo dosti, saj manjka udobja, zato pa bodo bitja, v katera ne verjame vsak, lahko prilezla bliže. Najbrž je kje še kaj snega, a do koče bova uspeli zagotovo.

Opasali sva si najnujnejše in v lenobnem tempu zdrknili na pot. Zelena je oblivala telo v ravno pravšnjih temperaturah in kmalu za ovinkom sva se prikradli na eno izmed tistih krajinskih slikarij, ki bi gotovo dopolnjevala tapete prenekaterega ugodnega koroškega penziona. Tam bi mi bila grda, v živo pa sem kar zaječala od silne lepote. Pred kuliso obeljenih gora se je razprostirala zelenica in hišica s polkenci je stala na njenem robu in v polkenca so urezali srčke, česar se čisto zares ne spomnim, a ne more biti drugače. Mucki sem predlagala, da prenočiva kar tu, tako zapeljivo je vse skupaj delovalo, nič hudega, če je kdo doma in če opazi, da sva mu šotor postavili naravnost na vrt. Mucki je odvrnila, da se ne smeva prenagliti, da je podobnih kotičkov še mnogo, morda so celo nekoliko bolj intimni.

Potem naju je cesta povedla v gozdič. Ta je bil eden tistih, ki med z mahom obraslim skalovjem pod temno zeleno dehtečih smrek skriva coprnije. Žarki so rezali mračne skrivnosti kot v skrbno načrtovanem lajtšovu, na levi so se spletli v rečne brzice, da je zaslepilo in prispeli sva na travnik. Ta je bil naslednja izbira za prihajajočo noč, pa je Mucki tudi tega izločila. Na travniku so se namreč pasle krave in dirkala je črno svetleča se kobila, ki je izgledala tako polna svobode in neomejenosti, da se bržkone ne bi ustavila pred kupom šotorskega platna. Spomnila sem se, kako sem nekoč nekje v prostranstvu Tibeta, najmanj pet tisoč metrov visoko, sredi ledeno-temne noči v samih gatah usmerjala čredo jakov mimo šotora, kajti ni jim bilo mar. Mene v gatah so obšli, saj sem tulila, poskakovala, krilila z rokami in zgledala nevarno. Zato sem se z Mucki strinjala. Treba je poiskati še kaj intimnejšega.

Čez pet kilometrov sva našli rampo, ki je preprečevala prehod nikomur, saj nikogar sploh ni bilo, od tam pa se je cesta našopirila v resnejši breg. Nekaj časa sem še trmarila in ohranjala tekaški korak, pa sem se naposled zazdela sama sebi tako patetična, ko je Mucki še hodila hitreje, da sem se sprehodila še jaz. Mimo slapa, ki je kukal iz bližnje soteske, ki je z bučanjem pričal o svoji veličini in mimo oči, ki so oprezale od tam zadaj. Jih ni bilo zares videti, a sem jih začutila v vsej samoti, da sem se namuznila in jim pomežiknila in ni me bilo strah, saj sem verjela, da ne želijo slabo.

Pri jezu sva izbrali živahnost stezice. Obšli sva neprehodna grmovja malin, s katerimi sva se poleti borili za pest sadov narave, zdaj pa so zgledala klavrno, zgolj bedni štrclji, ki so nemara zmožni obroditi le kakšen ne prav velik list. Vzpenjali sva se med ruševjem, mimo zveriženo kljubovalnih viharnikov, med macesni, ki so se šele dramili, višje gori pa tudi to ne. Čas sva zasukali nazaj in pod kočo stopili na sneg zgodnje pomladi. Tam mi je bilo žal, da nimam Bilijeve torbice, kajti iz nje bi tedaj izvlekla ves turno-smučarski nabor in si nemudoma privoščila vse tiste prostrane terene, tako pa sva le prigriznili nekaj za moč in se podali nazaj.

Na slikovitih poteh sva izvedli fotosešn, da bova prav sem in še kam lahko prilepili osupljive fotografije. Na cesti sva s fotosešnom nadaljevali, le da so bili tam za zgodbo pomembnejši črna kača, ne-rože in praprot. Črna kača sicer ni slaba, saj me kače veselijo na sploh, celo tako zelo, da sem nekoč eno tihotapila v modrcu. Ne povem, katero in ne povem, kdaj, še manj pa od kje, da me ne bodo zaprli za nazaj. Ne-rože občudujem, saj menim, da gre v resnici za listje, ki se pretvarja, da je cvet. Ne-rože opazujem že celo pomlad vse od Polhograjcev do Učke, kjer se bohotijo in blefirajo še posebej ošabno. A tokrat me je najbolj od vseh prevzela praprot. Vse mi je postalo jasno. Praprot ni nič drugega kot prarastlina. Nisem čisto prepričana, če to zares drži, a zdi se mi, da mora biti hudimano stara s svojo pojavnostjo in se vse od časa dinozavrov ni prav veliko spreminjala. Morda v višino, a zgolj pri nas, kje v bolj skritem svetu niti to ne. Praprot je torej vez z obdobjem milijone let nazaj. Praprot je bila priča vsemu. Blagor ji. Na kresno noč bom gotovo lomastila po gozdu z na široko odvezanimi čevlji, da vanje ujamem njeno seme. Ni vrag, da ne bom potem res razumela živali, verjetno mi bodo prišepnile tudi kakšno zgodbo iz prve roke o zavropodu in tiranozavru.

Dan se je prevešal v pozno popoldne, da so se podobe le še bolj izostrile, ko sva jo rezali proti izhodišču. In si bili edini, da je ta dolina res magična, ko pa je šla cesta ves čas navzgor v eno smer, zdaj pa gre tudi v obratno. K avtu sva prišli ravno pravi trenutek, da se nisva naveličali. Noge sva namočili v potok in pomislila sem, da je znak, ki je svaril pred »morskimi valovi« - prav tako je pisalo - tudi še iz davnine, iz časa Panonskega morja, ki je morda imelo kakšen zaliv prav v teh krajih.

Predenj sva se namenili poiskati teren za nočitev, sva pri slapu popili pivo za korajžo. »Matr, se mava dobr« sva si priznali, ko sva nazdravili, »D best je« sva potrdili čez kake pol ure in čez eno zaključili »Pizda, je zakon«, da je držalo kot pribito.

Tako opogumljeni sva se lotili grmovja. Nazaj v Graben sva se zapeljali, poprej sva zaslutili kraj, ki bi znal biti osamljen in hkrati lep. In bil je do potankosti takšen. Ob potoku, pod redkimi smrekami, z mahom za mehkobo, z jagodičevjem, borovnicami in deteljo za okras. Tudi štor je bil tam, priročen za mizico, in na oni strani vode sem našla resničen stol, ki sicer ni bil v stilu, se je pa zjutraj na njem krasno popilo kavico, saj so bila tla mrzla in razmočena.

A zvečer sva se zleknili. Na štor sva zložili vse, kar se je dalo jesti in končno sem narezala klobaso. Imam jo še od februarja, ko sem jo prinesla na Bellavisto. Bellavista je koča v Otztalskih Alpah. Ponuja nesramno lepe turno-smučarske terene, savno v zametih snega in sod vroče vode na prostem, od koder zreš na vrh, medtem ko te po obrazu bodejo snežinke. Nudi pa hkrati tudi nesramno dobre večerje, in to v štirih razuzdano bogatih hodih, zato klobasa nekako ne bi prišla do izraza. Je pa tokrat toliko bolj. Žvečila sem kolešček za koleščkom, ga sem ter tja začinila z deteljo, kot bi to predlagali v nobel gostilnah, in zrla med krošnje. Ki so se dvigale v nebo, da je z njimi to postalo bližje in z njim vse, kar je v njem, kar je nekoč bilo, a še vedno žari.

V šotoru sem se namazilila, kar marsikdaj storim za prožnejše mišice in mehkejšo polt. Saša iz službe to vedno opazi, če je le zraven. Opazi pa tudi druge podrobnosti. Kocine, izpuščaje in ostale drobne anomalije, na katere brez zadržkov opozori in s tem ne misli nič slabega. Saša iz službe pozna tudi vse bolezni in spremenjena stanja, vsaj polovico od teh ima sama. Rada podeli izkušnje in da nasvet. Sašo iz službe imenujem »Tarantača«. To zanimivo besedico me je naučila prav ona, ko sva v času zloglasnega žledoloma v mulci smučali na Voglu in bili pozebli vse do … tja. Kaj pomeni, ne bom povedala. Kar poguglajte, se splača. Je nekaj sila imenitnega. Potem sem zaspala. Tako neopazno, da sem presenetila še samo sebe. Sanjala sem o klopu, ki me je napadel in bil je strašljivo velik kot majski hrošč. Ko sem ga ubila, je zacvilil in spraševala sem se, če zacvilijo tudi majhni, le da mi tega ne slišimo.

Zbudile so naju ptice, ki imajo zjutraj sestanek, da splanirajo tekoče posle, je ugotovila Mucki. Res, da ob tem še nekoliko flirtajo, a njihovo čivkanje mora biti več kot le to, tako raznoliko in zavzeto je. Kako je s tem, ne vem, ji bom pa povedala brž, ko mine kresna noč, najbrž tudi kaj o letečih dinozavrih in njihovih opravkih.

Nekaj dušenja pod časovnim pritiskom je bilo moč začutiti, ko sva pospravljali nočitveni prostor. Znano je namreč, da se cesta do velikega jezu prične plačevati ob sedmih. Ponoči ni nič drugačna, le da je zastonj. Zato sva se trudili biti zgodnji, a je možakar pri rampi očitno vedel za tovrstne nakane številnih turnih smučarjev in pol ure prej je sedel pri svojem okencu nepopustljiv in osredotočen, kot da je tam že od včeraj, kar je nemara tudi bil. In splačalo se mu je. Parkirišče pri koči, na izhodišču za Kolnbreinspitze je bilo že tako natrpano, da sva svoj avto stlačili nekam tja le še s pomočjo predrznosti in ignorance.

Kolnbreinspitze je turno smučarska pomladna klasika. Ta so tudi ostali vrhovi iz prvega odstavka, a ti lahko pridejo na vrsto celo konec junija in še kasneje. Na Kolnbreinspitze naju je pred leti prva peljala Lidija, ki je na vrh prišla kako uro za nama. Lidija, ki je v osemdesetih splezala na Pik Komunizma, takrat, ko sem jaz ravno dobro osvojila pot do šole, ona pa je potem splezala še marsikam, gotovo o hribih ve več kot jaz in Mucki skupaj. Je pa hkrati znana tudi po tem, da vso to vedenje izraža na prav poseben način. Pod Monchom sva ji skozi okno kričali v neurje, da gre pot drugje, ko se je do koče namenila kar naravnost skozi sneg do pasu. Pod Venedigerjem je falila kar celo dolino in do koče prišla v temi, potem ko sva se s Stojkotom že debelo uro dušila v zimski sobi, kajti dimnik je potegnil v neželeno smer.

Tokrat pa smer niti ni bila pomembna, saj so pobočja tam prostrana, kar je še sreča. Na Kolnbrein so to nedeljo namreč prišli vsi. In na turo, kjer šepeče tišina, ki jo sem ter tja prekine krik izgubljene kavke, sem lahko le takoj pozabila. Pobočje je bilo prekrito z mravljicami in trda mi je zapredla, ko je Mucki pognala korak. Postalo je jasno, da je treba prehiteti vse. Po možnosti tudi tiste sto metrov pod vrhom. Še dobro, da sva oblekli tekaške pajkice, kar tako poskusno, prvič za ta šport, a morda bova tako hitrejši. Pajkice, turne sicer, imajo tudi tekmovalci, »hitro telo« jim rečeva, in nadejali sva se, da misel o obleki, ki naredi človeka, vendarle nekje deluje. Mogoče celo malo je. Na vrh sva prišli v poldrugi uri in ko sem se trudila pogoltniti pljuča, ki bi jih sicer lahko izbljuvala, se je Mucki namrdnila, da sva počasni. K sreči sem lahko le zavila z očmi, sicer bi jo zlasala, saj je porogljiva in govori neumnosti. Smučarija je bila takšna, da le tisti, ki so takšno kdaj izkusili, vedo, o kakšnih superlativih gre beseda. Vsi so se v prostranstvu porazgubili in lahko si vriskal le zase. Potem pa gledal lične vijuge, ki si jih puščal za sabo v srebrnem odsevu snega.

Še enkrat sva nalepili kože in osvojili sosednje sedlo. Od tam sva vdeli dolinico, kjer si polzeče poplesaval kot po maslu. Potem sva malo posedeli in opazovali, kako se spogledujejo vrhovi na gladini jezera, saj bi bilo manj razburljivo, če bi se spogledovali kar tako. Zrli sva tja čez in pomežiknila sem jim na skrivaj. Morda je kateri od njih opazil, ali pa se mu je v vsej tej mogočnosti zgolj zazdelo in je čisto odvisno od tega, čemu verjame.

Potem sva odsmučali.

Pri koči sva čakali, da bo ura dvanajst, da popijeva pivo. In prišli so vsi. Tudi Sla, ki je v resnici Slavka. Skupaj sva nekoč, v nekem drugem času, na drugem koncu sveta osvajali Pik Lenina. In zrli na Pik Komunizma. Skoraj prisežem lahko, da sem mu takrat pomežiknila. Ali pa je on pomežiknil meni. Verjamem, da oboje in vem, da ni bil edini.

Vsem polube, vsem pozdrave,

Cici